Znani krajani - Mešani pevski zbor Ljubno

Pojdi na vsebino

Znani krajani

Naš kraj
Janez Avguštin Puhar

Bil je prvi slovenski fotograf in izumitelj ene od metod fotografije na steklo. Po poklicu duhovnik, rojen v Kranju v tedanjem Avstrijskem cesarstvu, je z izumom fotografije na steklo leta 1842 slovensko inovativnost zapisal na svetovni zemljevid razvoja fotografske umetnosti. Bil je vsestranski raziskovalec in izobraženec, ki se je poleg svojega poklica ukvarjal z eksperimentiranjem na različnih področjih, kot so fizika, kemija, astronomija, glasba, poezija in likovna umetnost, najbolj pa ga je prevzela fotografija. A Janeza Puharja je bolj kot njegov poklic privlačila fotografija. Ko je Francoska akademija znanosti 19. avgusta 1839 razglasila izum fotografije - dagerotipije, se je tudi Puhar seznanil z novim postopkom in ga, kot je poročal Puharjev biograf Jurij Jarc, že v naslednjem letu obvladal. Zatem se je v času službovanja v Metliki lotil samosvojega raziskovanja. Po premestitvi v Ljubno na Gorenjskem je leta 1842 uspel z inovacijo fotografije na steklu. Janeza Puharja je cerkev pogosto selila. Tako je moral iz Ljubnega v Radovljico in leta 1846 na Bled. Prav Bled pa je bil z zametki turizma in radovednimi obiskovalci iz Anglije, Francije, Amerike ... idealen za Puharjevo delo. Tu je njegov izum doživel prvo popularizacijo, saj je s svojim znanjem jezikov zlahka komuniciral in vzbujal pozornost s svojimi talenti. Najbolj pomembno znanstvo je bilo s francoskim vikontom Louisom de Daxom, ki je leta 1849 iz zdravstvenih razlogov prišel na Bled. Iz zapisov vemo, da sta se družila ob pogovorih o fotografiji in umetnosti in da je de Dax odkupil štiri Puharjeve fotografije na steklo. O izumitelju na Kranjskem je leta 1852 pisal pomembnemu francoskemu časopisu La Lumiere in Puharja opisal kot poznavalca, inovatorja in umetnika, ki v preskromnih razmerah ustvarja izjemne fotografske izdelke in vzbuja občudovanje. Leta 1853 je bil prestavljen, tokrat v Cerklje na Gorenjskem. Z odhodom s svetovljanskega Bleda so usahnili stiki z zanimivimi ljudmi in novice o znanstvenem dogajanju po svetu. Boleč udarec sta bila tudi smrt očeta in sestre Francke. V Cerkljah je še vedno eksperimentiral in poročal o novih postopkih, npr. o fotografiji na papir in o projiciranju na steno, a poročil o teh ni več javno objavljal. Najbrž je doživljal zaton svoje strokovne integritete, saj se je fotografija po svetu z veliko vnemo razvijala naprej, on sam in njegov izum pa sta ostajala vse bolj v ozadju. Z zadnjimi premestitvami v Smlednik, Kamnik in naposled na Dovje je Janez Puhar klonil, najbrž tudi zaradi škodljivih snovi, ki jih je vdihaval pri svojih poiskusih. Poleti leta 1864 se je hudo bolan na pljučih vrnil nazaj v rodno mesto Kranj in tam 7. avgusta, star le 49 let, umrl.

Janez Jalen

Bil je slovenski pisatelj, dramatik in duhovnik. Rodil se je v številni kmečki družini. Njegov oče je bil razgledan mož in je v sinu že zelo zgodaj zbudil zanimanje za lepote narave. Oče mu je kmalu umrl, zato ga je na lastne stroške v gimnazijo poslal domači župnik. Po gimnaziji v Kranju se je vpisal na bogoslovje v Ljubljani. Ko je bil v zadnjem letniku bogoslovja, se je začela 1. svetovna vojna. Jalen je skupaj z ostalimi bogoslovci v škofovih zavodih v Šentvidu, ki so bili spremenjeni v bolnišnico, skrbel za ranjence. Kljub vojnemu dogajanju je bil leta 1915 posvečen v duhovnika. Leta 1921 se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani na oddelek za zgodovino umetnosti, vendar študija ni dokončal. Pred drugo svetovno vojno je kot duhovnik služboval v Srednji vasi v Bohinju. Kot vojaški kurat je služboval pri petem dragonskem polku v Lvovu, nato pa je bil prestavljen v Lebring. Po vojni je služboval v Besnici pri Kranju, Črnomlju, Stari Loki, Trnovem, Notranjih Goricah in Ljubljani. Leta 1933 se je želel v celoti posvetiti pisateljevanju, zato je zaprosil za predčasno upokojitev. Po vojni, ki jo je preživel v Ljubljani, je ponovno služboval kot duhovnik; sprva v Grahovem, nato pa v Ljubnem, kjer je umrl. Pokopan je na domačih Rodinah. Bil je družaben človek in se je rad dobival s prijatelji. Njegov prijatelj Janko Moder ga je opisal kot dobrega, prijaznega, glasnega in oblastnega človeka. Kadar je postal oblasten, navzočim ni prizanašal, zato se mu je marsikdo raje umaknil. Neredko je zašel v konflikt tudi z nadrejenimi. Pisal je črtice, povesti in drame. Za njegova dela je značilna idiličnost, pisatelj verjame v harmonično urejenost našega sveta, naravni red in lepoto in ju opisuje z lirskimi sredstvi in na simbolen ali celo alegoričen način, kar bolj kot v dramatiki pride do izraza v pripovedništvu. Junaki v njegovih delih so največkrat kmečki gospodarji, pastirji, divji lovci in njihove dobrosrčne žene. Za njegova dela je značilna usmerjenost h kvalitetnemu koncu, ki je nekaj čisto drugega kot tako imenovani happy end. Jalnovski konec je najboljši možen konec za določeno osebo. Do tega konca pa se je morala oseba sama dokopati. V planinskih povestih je slikal rastlinstvo, živalstvo in naravne pojave. Zgledoval se je po svojem učitelju Franu S. Finžgarju, a sta včasih prišla tudi v konflikt, pokazal pa se je tudi Jalnov rivalski odnos z njim. Dramska besedila je začel pisati še pred prozo, predvsem ljudske igre, ki so jih hvaležno sprejemali ljudski odri na podeželju. Nato se je preusmeril k pisanju proze. Prve kratke pripovedi so začele izhajati v Slovencu leta 1924. Izkazal se je predvsem v dveh žanrih, in sicer v kmečki povesti in zgodovinskem romanu. Znotraj domačijskega tipa kmečke povesti je gojil s folklornimi motivi bogato idilično in planinsko povest s tematiko planšarstva in divjega lova (Ovčar Marko, Cvetkova Cilka, Trop brez zvoncev) in bil do druge svetovne vojne po količini med prvimi štirimi tvorci žanra, po popularnosti pa celo prvi. Njegova prva povest Ovčar Marko, ki jo je napisal po spominih na očetove pripovedi, je sprva izhajala v časopisu Mladika, v knjigi pa je izšla leta 1929. Leta 1958 je nekoliko predelana izšla ponatisnjena kot prvi del Vozarjev. Vozarji obsegajo še dva dela, in sicer Tri zaobljube in Izpodkopano cesto. Nameraval je napisati še tri dele, a ga je prehitela smrt. Leta 1938 je izdal povest Cvetkova Cilka, ki s svojo čustveno-psihološko dognanostjo sodi v vrh njegovega ustvarjanja. Ta zgodba, ki pripoveduje pa o trpljenju in odpovedi, ki sta prečiščevali glavno osebo, se dogaja na Koprivniku v Bohinju. Tudi zgodba povesti Trop brez zvoncev (1941)) se dogaja v Bohinju. Istega leta je izšla tudi povest Ograd, leta 1952 pa nedokončana lovska povest Sončne sence. V letih od 1954 do 1956 je izhajala povest Razpotja, ki opisuje dogajanja med zadnjo svetovno vojno in tik po njej, vodilni motiv pa sta ženska plemenitost in pripravljenost za žrtvovanje. Njegovo najbolj znano delo so povest Bobri, ki so izšli v treh delih (Sam, Rod, Vrh; 1942–1943). Na podlagi arheoloških najdb in močne domišljije je Jalen opisal življenje mostiščarjev na Ljubljanskem barju. Leta 1932 je napisal scenarij za prvi slovenski igrani film Triglavske strmine. Pri snemanju filma, ki ga je režiral Ferdo Delak, je tudi sodeloval. Ko je služboval v Stari Loki, je režiral igre v dramski skupini. Nedokončani sta še dve povesti, Povest o zajčku Trmcu in Povest o Triglavu. Leta 1940 je objavil zbirko novel in črtic z naslovom Previsi (1940). Pisal pa je tudi krajše pripovesti, ki niso toliko znane. V njih na optimističen in humoren način pripoveduje o navadnem človeku in njegovem vsakdanjem življenju. Nekatere od teh kratkih pripovedi so tudi avtobiografske. Leta 1938 je dobil tretjo banovinsko nagrado za Cvetkovo Cilko, 1940 mu je konzorcij Doma in sveta podelil literarno nagrado 2500 din za povest Ograd, mesto Ljubljana pa nagrado za zbirko lovskih novel Previsi. Po drugi svetovni vojni je bil eden od najbolj branih slovenskih avtorjev, o čemer pričajo ponatisi Bobrov v skupni nakladi 70.000 izvodov. Po Janezu Jalnu se imenujejo ulice v Ljubljani, v Mengšu in Radovljici. Njegova rojstna hiša je bila leta 1996 urejena v muzej. Vključen je v Pot kulturne dediščine. Posvečen mu je kip pred osnovno šolo v Zabreznici in po njem se imenuje tudi kulturno društvo v Notranjih Goricah.

Mihael Stroj

Bil je slovenski slikar. Rodil se je kot peti od osmih otrok Antona in Marije Stroj, roj. Kokal. Mladost je preživel v Ljubnem na Gorenjskem. Leta 1812 je zaradi izčrpanosti umrla slikarjeva mati. Oče Anton se je kmalu ponovno poročil, prodal posestvo v Ljubnem in se z družino preselil v Ljubljano. Mihael Stroj je v Ljubljani začel obiskovati Glavno vzorno šolo. Leta 1817 je četrti šolski razred končal s prav dobrim uspehom, nato pa se je vpisal v t.i. risarski razred in ga leta 1820 končal z odliko. Šolanje je nato nadaljeval na Dunaju, saj se je leta 1821 vpisal na Akademijo likovnih umetnosti. Iz tega obdobja nam je znano tudi njegovo prvo delo t.j. risba glave, prav tako pa tudi slikarjev avtoportret. Znano je, da je Stroj leta 1825 še obiskoval Akademijo likovnih umetnosti, ni nam pa znan zaključek njegovega študija. Leta 1830 se je Stroj zadrževal v Zagrebu, kjer se je plemstvu in vplivnim meščanom ponudil za portretista. Ker je dobil veliko naročil je v Zagrebu ostal in na Hrvaškem bival (z vmesnimi postanki v Sloveniji) vse do leta 1842. V tem obdobju je naslikal največ portretov, pa tudi nekaj del z nabožno vsebino npr. oltarne slike za cerkvi v Vugrovcu in Novi Rači pri Bjelovarju. Na Hrvaškem se je srečal z idejo ilirizma in se družil s člani ilirskega gibanja, med katerimi so bili Stanko Vraz, Djuro Jelačić, družina Ožegović in mnogi drugi. Leta 1841 se je slikar na Šestinah pri Zagrebu poročil z Margareto Berghaus, s katero je imel pet hčera. Leto kasneje pa se je ponovno vrnil v Ljubljano, kjer je nadaljeval s slikanjem portretov pomembnih meščanov mesta Ljubljane, še vedno pa je dobival precej naročil s Hrvaške. Umrl je na svojem domu v Ljubljani za posledicami ponovne kapi. Mihael Stroj je eden najvidnejših predstavnikov slovenskega slikarstva v 19. stoletju. Ustvarjal je v obdobju klasicizma in romantike, vidne pa so tudi primesi bidermajerja. Večinoma je uporabljal tehniko olja na platnu. Največji del njegovega opusa zavzemajo portreti bogatih meščanov v Ljubljani in Zagrebu, med katerimi izstopa  portret Luize Pesjakove. Slikal pa je tudi motive s sakralno,žanrsko in zgodovinsko tematiko. 


Nazaj na vsebino