Ljubno na Gorenjskem - Mešani pevski zbor Ljubno

Pojdi na vsebino

Ljubno na Gorenjskem

Naš kraj
Vas Ljubno je strnjeno naselje, ki leži na pobočju severozahodno od Ljubenskega polja, na nadmorski višini od 420 do 513 m. Lega vasi zgovorno pričuje, kako so kmetje nekoč cenili plodno zemljo. Hiše in kmečka poslopja so gradili na pobočjih, da so ohranili polja. Novejši del vasi se že zajeda v rodovitne površine Lubenskega polja. Sedaj se širi po pobočju proti Posavcu. Hiše so večinoma še ohranile prvotno podobo. Vrata in majhna okna so obložena s kamnom zelencem in zamrežena z lepo izdelanimi rešetkami. "Ganke" in okna krasijo nageljni in drugo cvetje. Na stenah nekaterih hiš so še ohranjene poslikave, freske različnih svetnikov in priprošnjikov v sili, kar je značilno za to vas. Grič se že od nekdaj imenuje Luben, ki je staroslovanskega izvora in pomeni vzpetino. . S povečanjem naselja je tudi vas prevzela ime Luben, Ljubno. Po farnem zavezniku sv. Lovrencu se je nekaj časa tudi vas imenovala Sveti Lovrenc v Leševju, med drugo svetovno vojno pa so ji Nemci pravili Laufen.

Prvi znani zapisani podatki o kraju iz leta 1538 omenjajo lončarsko in keramično obrt, ki je bila skozi stoletja posebnost kraja. Izdelki ljubenskih lončarjev - čpinarjev, so bili zelo kvalitetni in cenjeni daleč naokrog (najbolj znana je ljubenska skleda). V bližini vasi, na mestih, imenovanih Pruh in Cegeunca, so kopali glino, za katero geologi menijo, da je nastala med ledeno dobo kot usedlina jezera, izoblikovanega na konglomeratni terasi. V 16. in 17. stoletju so ljubenski lončarji konkurirali loškim lončarjem pri dobavi velikih količin žgalnih loncev za rudnik živega srebra v Idriji. Leta 1631 so ljubenski lončarji naročilo za izdelavo žgalnih posod pridobili tako, da so ponudili več kot pol manjšo ceno. Že v naslednjem desetletju je rudnik začel pridobivati živo srebro v jeklenih posodah in nato v pečeh, tako da so oboji lončarji ostali brez naročil. Nekateri, med njimi tudi ljubenski, so se preusmerili v bolj donosne kupčije. Takrat so v Ljubnem začeli izdelovati tudi opeko in jo žgati nad vasjo. Peči so v Ljubnem izdelovali do šestdesetih let 20. stoletja.  Pisatelj Janez Jalen je kot duhovnik v Ljubnem izročilo o ljubenskih lončarjih vtkal v trilogijo Vozarji. Za eno od glavnih oseb v drugem delu z naslovom Tri zaobljube je izbral lončarsko hčer iz Ljubnega; opisal je, kako je vsa družina lončarila in kako spretni so bili nekateri pri poslikavanju skled. Lončarili so predvsem pozimi, ko na polju ni bilo dela. Njihovi otroci so bili zaradi slabega lončarskega zaslužka prisiljeni iskati kruh v drugih dejavnostih. Izdelke ljubenskih lončarjev so prodajali po Gorenjskem, krošnjarji Rezijani pa so jih nosili tudi na Koroško. V Jalnovem času je bilo še živo izročilo o trgovanju z ljubensko lončenino v tujih deželah, zlasti na Tirolskem. Danes se okoli 50 izdelkov ljubenske lončenine nahaja v Gorenjskem muzeju v Kranju.

Nazaj na vsebino