Legenda o Mariji Udarjeni - Mešani pevski zbor Ljubno

Pojdi na vsebino

Legenda o Mariji Udarjeni

Naš kraj
V Ljubnem (na Gorenjskem) se je leta 1692 zgodilo nekaj posebnega. Cerkev sv. Lovrenca je imela zadaj lopo in med obnovo cerkve je bil v njej kip Marije Pomočnice. Pri delu je pomagal tudi zidar Gregor Eržen. Imel je dekle z imenom Marija. Ko je hodil mimo Marijinega kipa, je govoril, da ima nebeška mati sicer lepe oči, a da ima njegova Marija še lepše. Zazdelo se mu je, da mu je Marijin kip odkimal, da to ni res. To ga je tako razjezilo, da je s kladivom udaril na Marijino sence. Iz poškodovanega kipa je začela teči kri. Prihitele so žene in začele brisati kri, vendar se ni hotela ustaviti. Ljudska pripoved poroča tudi, da je zidar gledal Marijin kip in rekel: »Kaj me gledaš, lipov les« in udaril Marijo, ona pa mu je odgovorila: »Res sem lipov les, pa tudi Marija vmes.« Tedanji župnik v Podbrezjah, kamor je takrat spadalo Ljubno, Adam Gregor Engelman je poklical podobarja, ki naj bi udarjeno mesto na Marijinem kipu popravil in prebarval. Toda zaman. Rana se ni dala popraviti in se še do danes ni zacelila.
Nenavaden dogodek se je razvedel po vsej deželi. Začela se je božja pot k Mariji Udarjeni v Ljubno, ki je postalo eno največjih božjih poti tistega časa na Slovenskem.
Zidarju ni upal nihče dati odveze za storjeno dejanje, zato se je odpravil na spokorno romanje v Rim. Po dveh letih se je spokoren vrnil, pokleknil pred Marijo in jo prosil odpuščanja. Zdelo se mu je, da se mu je v znamenje odpuščanja nasmehnila. Zidar je vse to pripovedoval in ljudi spodbujal k Marijinemu češčenju.
Ta izreden dogodek je želel kurat Sebastjan Pogačar, ki je bil v Ljubnem od 1755 do 1762, raziskati in še enkrat preveriti njegovo verodostojnost. Dne 3. in 4. julija 1755, to je 63 let po dogodku, je Pogačar zbral stare ljudi in jih pod prisego zaslišal. Ti so bili: Jakob Kokal, star 73 let, Marija Pesterl 79 let, Valentin Jaokpič, Miha Pičman 79 let, Andrej Šparovec, Matija Ušlakar 90 let. Povedali so, česar so se sami spomnili in slišali od ostalih prič. Šparevčova mama je pripovedovala otrokom, kako je z robcem brisala kri, ki je tekla iz rane udarjenega Marijinega kipa.
V kroniki ljubenske župnije, kjer so ti podatki, je v kronološkem zapisu v latinščini vidna letnica iz latinskih številk 1692. V prevodu se napis glasi: »Kip božje Matere je udaril zidar, ki je v spokornem žalovanju živel še dve leti.« Gregor Eržen je umrl v kamni Gorici leta 1694.
Navedene priče so povedale še več o nenavadnih stvareh, npr, da so v Ljubnem zvonovi sami zvonili, da so vse sveče v cerkvi pri Mariji začele same goreti. Zlasti ob sobotah so ljudje večkrat videli Marijino cerkev slovesno razsvetljeno. Za to je posebej pričala devetdesetletna Marija Pesterl.
O taki čudoviti svetlobi govore pri mnogih božjih poteh, npr. pri obeh Novih Štiftah in na Ptujski Gori. Znan je svetlobni čudež pri zadnji Marijini prikazni v Fatimi, kjer je znamenje opazovalo 60.000 ljudi.
Ta dogodek je med drugimi opisal tudi Janez Jalen, slovenski pisatelj in eden izmed ljubenskih župnikov (1957-1966), v povesti Tri zaobljube.
Nazaj na vsebino